Gradivo o nastajanju risanke

GENEZA

Alê Abreu

 

“Včasih se mi zdi, da so filmi tisti, ki najdejo nas, in ne nasprotno.

Leta 2006 nas je obvestilo državnega brazilskega programa PAC usmerilo v razvoj projekta Canto Latino. Šlo je za animirani dokumentarec, v katerem bi različna obdobja burne zgodovine našega kontinenta prikazali skozi zgodbe, ki jih pripovedujejo protestne pesmi iz 70. let. Projekta smo se lotili v zaključni fazi produkcije animiranega filma Garoto Cósmico, zato se mi je to zdelo logično nadaljevanje in sem se strastno lotil poglobljenega raziskovanja te teme. Poleg branja knjig in poslušanja glasbe je to pomenilo tudi, da sem si oprtal nahrbtnik, veliko prepotoval in z zapiski napolnil kar nekaj zvezkov. Ko smo leto pozneje projekt zaključili, sem nanj pozabil in nisem več razmišljal o tej temi. Canto Latino pa se je medtem v resnici že spremenil in potrdil tezo, da se dokumentarni film nagiba k fikciji in nasprotno.

Razlog za to spremembo je bila podoba, ki je nenadoma vzniknila iz mojih zvezkov s skicami, zapiski in razmišljanji o projektu Canto Latino; podoba dečka, ki sem ga kar takoj poimenoval Cuca. Ta risba se je od drugih risb v skicirki razlikovala predvsem po zelo poenostavljeni silhueti in preprostih linijah, zdelo se je, da mi deček maha. Toda bolj kot sam lik me je prevzela ideja o preprostem in simboličnem načinu risanja, počasi je rasla in postala pomembnejša od projekta Canto Latino. Tako se je deček počasi umeščal v kontekst, dobil je jasno ozadje, svoj vrt. In v tem vesolju je čakal na svojo zgodbo.
Prvi osnutek zgodbe sem napisal zelo ohlapno, nizal sem samo nepovezane ideje: dečka odnese veter, srečanje fantka s starcem, odhod očeta, misterij v opuščeni tovarni itd. Kljub temu pa so vse te ideje imele trdno ozadje, ki sem ga našel v projektu Canto Latino. Tam sem iskal tudi rdečo nit, ki bi vse povezala v zgodbo.

Scenarija pravzaprav sploh nisem napisal, vsaj ne na tak način, kakor ga sicer razumemo. Ko sem imel v rokah zgodbo, sem film gradil neposredno v sobi za urejanje videa, že v avdiovizualni obliki, ter tako ustvaril zgodboris (ang. storyboard).
Ta proces je trajal malo več kot leto dni. V zvezek sem si delal zapiske in risal osnutke, kar sem nato spremenil v delčke zgodbe in jih vključil v film. Hkrati sem eksperimentiral z zvoki in glasbenimi izseki ter se že poigraval z montažo. Mislim, da je film prav zato ostal brez dialogov.

To besedilo pišem ob zaključku prvega leta našega dela in dolgega obdobja predprodukcije. Zdaj smo iz risb, mešanja tehnik in scenarijev, ritma enega glavnih likov ter premikanja kamere odkrili že veliko več o filmu, ki ga gradimo. Njegov jezik nas je spravil v gibanje. Naloga mene kot režiserja je, da sem pozoren na glasove filma in se jim, potopljen v zgodbo, pustim voditi.”

 

Več podrobnosti o ozadju nastanka filma Deček in svet in procesu ustvarjanja lahko najdete v zavihku Pedagoški kotiček, kjer vas čakajo tudi iztočnice za poglobljeno razpravo o filmu in družbenih vprašanjih, ki jih ta obravnava.

©2017 Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta. XHTML, CSS. ©2010 Avtorji.
Medena koža | Distribucija 2 Koluta